Poiščite psihoterapevta,
ki vam bo pomagal

Ne iščite pravega terapevta zase glede na njegov pristop ali metodo

Številne raziskave potrjujejo, da upoštevajoč terapevtov pristop/metodo med izvajalci ni pomembnih razlik v učinkovitosti. Določen pristop ni sam po sebi boljši za določeno duševno motnjo, težavo ali problem.

Ključnega pomena je, kdo je vaš terapevt

Učinki zdravil so močnejši, če jih pacientu predpiše zdravnik, s katerim ima vzpostavljen dober odnos in mu zaupa. Podobno velja za psihoterapijo – najmočnejše zdravilo za klienta je terapevt sam – kot oseba.

Ali na kratko, je:

topel, prijazen, sprejemajoč, vztrajen, empatičen, pozitiven, prilagodljiv,
besedno spreten, razumevajoč, reflektirajoč, spodbujajoč, prožen, avtentičen, prepričljiv, radoveden, učljiv, skromen.

Pogosto zastavljena vprašanja

1. Koliko je potrebno plačati za psihoterapevtsko uro?

Psihoterapevtska ura ne sme trajati manj kot 45 minut. Možno jo je dobiti na napotnico in so stroški pokriti iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, vendar pa so čakalne dobe zelo dolge. Samoplačniške cene so najpogosteje od 30 do 100 Evrov (ura partnerske in družinske terapije je dražja od individualne).

2. V kolikšni frekvenci poteka psihoterapija?

Psihoterapija najpogosteje poteka enkrat tedensko po uro. V kriznih situacijah se kot krizna intervencija lahko izvaja tudi dvakrat in večkrat tedensko.

3. Kdaj bom opazil rezultate psihoterapije?
V raziskavah se je pokazalo, da do pozitivnih, terapevtskih sprememb kar pri 60% klientov pride že v času od trenutka odločitve za obisk terapevta pa do prve seanse. (t. i. »predterapevtske spremembe«), pri 30% klientov pride do izboljšanja simptomatike že po drugi seansi, pri 60 do 65% po eni do sedmih seansah, pri 70 do 75% po 6 mesecih in pri 85 % po enem letu.
4. Kaj so značilnosti (učinkovite) psihoterapevtske obravnave?

Najpomembnejše pri psihoterapevtski obravnavi je vzpostavitev zaupanja in varnosti v terapevtskem odnosu med klientom in psihoterapevtom. Psihoterapevt s klientom vzpostavi oseben odnos, si zanj vzame čas in ves čas preverja, kakšna so njegova pričakovanja in v kolikšni meri jih terapija izpolnjuje. Psihoterapevtsko obravnavo stalno prilagaja klientovim pričakovanjem in prikroji njegovim potrebam. To zahteva zelo prožen in individualiziran način dela oziroma enkratno obravnavo posameznika. Pomembno je tudi, da klient in psihoterapevt skupaj določata cilje in tekom terapevtskega procesa zastavljata vedno nove. Prav tako pomembna je tudi klientova aktivnost, saj je klient je glavni junak terapije. V svoje zdravljenje mora vložiti veliko truda, da tudi v času med terapevtskimi srečanji, torej v vsakdanjem življenju dela v smeri lastnih sprememb.

5. Kdaj zamenjati psihoterapevta, v kolikor ti terapevt ne ustreza?

V kolikor klient ni zadovoljen s svojim terapevtom, z njim ne uspe vzpostaviti pravega odnosa in po okoli petih do desetih srečanjih ne opazi želenih sprememb, je priporočljivo, da pomoč poišče pri drugem terapevtu. Raziskave so pokazale, kako izgleda neustrezen terapevt in slab terapevtski odnos, ki močno povečuje možnosti za predčasno prekinitev terapije: pomanjkanje sodelovalnosti, konsenza, empatije in pozitivnega sprejemanja, terapevtova neavtentičnost, nekongruentnost, rigidnost, nezainteresiranost za povratne informacije o napredovanju klienta in o terapevtskem odnosu, pretirana osredotočenost pogovorov na terapevtovo perspektivo in nepreverjanje (terapevtovih) predpostavk o klientovem doživljanju, ignoriranje in nerazreševanje motenj v terapevtskem delovnem odnosu, slabo obvladovanje čustvenih vsebin, pretirana nagnjenost terapevta h konfrontiranju in kritičnemu, včasih celo sovražnemu govoru ter kulturna arogantnost, ki se kaže kot arogantno vsiljevanje terapevtovih kulturnih prepričanj z vidika spola, rase/etničnosti, seksualne orientacije in drugih dimenzij identitete, ki so povezane s kulturo.

6. Katere vrste terapije obstajajo in kako izberem pravo zase?

Pri izboru je pomembno najti psihoterapevta, s katerim se dobro ujamete. Veliko pomembnejši je namreč psihoterapevt kot oseba, kot pa kateremu pristopu uradno pripada (npr. psihoanalizi, KVT, sistemski psihoterapiji, geštalt terapiji idr.).

7. Kakšna je izobrazba psihoterapevta?

Ustrezna je samo poklicna izobrazba, ki jo psihoterapevt pridobi v najmanj 5 let trajajočem rednem ali izrednem študiju in je glede na zahteve enakovreden študijem psihologije, medicine, socialnega dela, socialnega pedagogike idr.

 

Psihoterapijo je možno študirati takoj po maturi na SFU Ljubljana, kjer študij traja pet let (3 leta dodiplomska stopnja in 2 leti magistrska), magistrski študij iz relacijske družinske terapije je možen tudi na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.  Možno je tudi izobraževanje za drugi poklic tako na SFU Ljubljana kot po raznih društvih in inštitutih, ki izvajajo izobraževanja v skladu z evropskimi kriteriji za psihoterapijo kot samostojen poklic, vendar morajo kandidati prej imeti visokošolsko (ali vsaj višješolsko) diplomo. Izobraževanje za psihoterapevta kot drugi poklic po evropskih kriterijih je po obsegu in zahtevnosti enakovredno fakultetnemu študiju, saj traja okoli sedem let: najprej ti.  propedevtika oz. uvodni študij (najmanj 1350 ur, porazdeljenih v času dveh do treh let) in nato specialna edukacija iz enega od terapevtskih pristopov, npr. psihoanaliza, geštalt, sistemska terapija (najmanj 1400 ur, porazdeljenih v času najmanj 4 let).

8. Kakšne so možnosti obravnave psihoterapije na daljavo?

V psihoterapiji na daljavo lahko uporabljamo e-pošto, e-klepet in video konferenco. Pred desetletjem je bila najpogostejša vrsta psihoterapevtskega komuniciranja preko spleta e-pošta, vendar je zaradi hitrega tehnološkega razvoja danes na vodilnem mestu videokonferenca. V sorazmerno kratkem času so raziskave pokazale, da je psihoterapija učinkovita tudi preko spleta. Vzpon uporabnosti pa je ta oblika doživela, ko je svet zajela pandemija korona virusa.

 

Sodobna komunikacijska tehnologija psihoterapiji nudi veliko novih priložnosti:

 

  gibalno ovirane osebe, ki so bile zaradi svojih omejitev večkrat prikrajšane obiska pri psihoterapevtu, lahko sedaj izbirajo med različnimi psihoterapevti ne glede na to, kje se ti nahajajo;

  neprekinjen potek tudi v spremenjenih okoliščinah, ko klient svojega terapevta ne more več fizično obiskovati (npr. omejeno gibanje zaradi poškodb, službena potovanja ali selitev v tujino, idr.). Stalnost srečevanja brez prekinitev je zelo pomembna za krepitev terapevtskega odnosa med klientom in terapevtom;

  če želi, lahko klient svojo identiteto zakrije, kar poveča občutek varnosti in zaščite pred stigmatizacijo ali zadrego, ki bi jo občutili ob terapevtovi fizični prisotnosti;

  za tehnološke navdušence ali predstavnike mlajše generacije, od katerih si večina informacije najprej poišče prav na spletu, bo takšna oblika terapije bolj domača in bolje sprejeta kot psihoterapija v živo.

 

Psihoterapija preko spleta ima v primerjavi s psihoterapijo v živo nekatere prednosti, vendar pa tudi pomanjkljivosti. Tako je okrnjeno neverbalno komuniciranje preko govorice telesa. Zato psihoterapija preko spleta ni nadomestek za psihoterapijo v živo, temveč le možen dodaten vir.

9. Čakalna vrsta, oziroma, kdaj lahko pričnem s terapijo?

Na napotnico so čakalne dobe od leta do dveh, kar praktično pomeni, da je psihoterapija za večino ljudi dostopna samo samoplačniško, kjer pa čakalnih dob ni.

10. Koliko časa poteka psihoterapija?

Kratkotrajne psihoterapije potekajo do 20 srečanj, dolgotrajne pa več, lahko tudi 100 in več srečanj. Če je frekvenca srečanj enkrat tedensko, kratkotrajne terapije trajajo do okoli pol leta.

11. Ali obstaja starostna omejitev za vključitev v psihoterapijo?

Starostnih omejitev ni. V terapijo se lahko vključijo že matere z dojenčki, otroška in mladostniška psihoterapija je namenjena otrokom in mladostnikom, psihoterapija za odrasle pa je lahko učinkovita tudi za starejše od 65 let. Pomembna je klientova pripravljenost in motiviranost za spremembo.

12. Ali so pri psihoterapiji otrok prisotni njihovi starši?

Lahko so prisotni ali pa ne. Otroška psihoterapija omogoča tako individualno obravnavo otroka kot tudi družinska srečanja, na katerih so lahko starši, sorojenci in drugi pomembni bližnji (npr. babice, dedki, strici, tete idr.).

13. Ali je pomembna starost psihoterapevta?

Po raziskavah starost, podobno kot spol, rasa in izkušenost psihoterapevta, ne vpliva na izid terapije. Najbolj k učinkovitosti obravnave prispevata terapevtovi sposobnosti za grajenje trdnega terapevtskega delovnega odnosa in za aktivacijo klientovih virov. Učinkovitejši terapevti so sposobni oblikovati sodelovalno alianso s široko paleto različnih klientov. Poleg tega so učinkovitejši terapevti besedno spretni, kar med drugim pomeni, da znajo ustrezno razložiti različne vidike terapije, so medosebno občutljivi, lahko prepoznajo klientova čustvena stanja in uravnavajo svoje čustveno izražanje na seansah, so topli, prijazni, sprejemajoči in vztrajni, se osredotočajo na klienta in njegove težave, so profesionalno skromni, se sprašujejo o svoji učinkovitosti in se stalno izpopolnjujejo, se npr. udeležujejo delavnic, pregledujejo svoje delo s klienti, stalno razvijajo svoje veščine in imajo smisel za umetnost Six, 2014. Za kratkotrajne terapije so najboljši terapevti, ki se aktivno vključujejo v proces terapije in so ekstrovertno naravnani, za dolgotrajne pa so primernejši tisti, ki so previdni in nevsiljivi

14. Ali so razlike med psihoterapevti in psihoterapevtkami?

Podobno kot starost tudi spol ne igra vloge. Psihoterapija je podobno kot medicina ali socialno delo ženski poklic, torej je psihoterapevtk veliko več kot psihoterapevtov.

15. Kaj so najpogostejši razlogi, da ljudje poiščejo pomoč psihoterapevta?

Najpogosteje ga poiščejo zaradi duševnih težav in motenj. Med duševne težave štejemo čustvene stiske in težave v medosebnih odnosih, do katerih na primer pride ob težavah v partnerskih odnosih in ločitvah, ob izgubah bližnjih, akutnih in kroničnih telesnih boleznih, težavah ob vzgoji otrok, akutnih in dolgotrajnih stresnih obremenitvah idr. Za te težave ni nujno, da postanejo tako hude, da bi izpolnjevale medicinske kriterije za duševne motnje. Najpogostejše duševne motnje so razpoloženjske motnje (npr. depresija in tesnobnostne motnje), stresne motnje, duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja psihoaktivnih snovi (alkoholizem, zasvojenost z drogami), motnje osebnosti, psihotične motnje. Ko gre za duševne motnje, je velikokrat ob psihoterapevtski pomoči potrebna še strokovna pomoč psihiatra zaradi vzporedne opore z zdravili.

16. V čem se psihoterapevt razlikuje od psihiatra in psihologa?

Psihiater, psiholog in psihoterapevt se razlikujejo glede na poti izobraževanja in glede na vsebino dela, ki ga opravljajo – psihiater blaži duševne motnje z zdravili, klinični psiholog opravlja psihološko testiranje, psihoterapevt pa zdravi s pogovorom. Sicer lahko tudi psihiatri in klinični psihologi pomagajo pacientom s pogovorom (psihiatrični intervju, klinično psihološko svetovanje), vendar je dejstvo, da zdravila lahko predpisuje le psihiater, testira pa le psiholog. Kar pa se terapevtskega pogovarjanja tiče, pa stvari pri nas še niso dobro postavljene oz. zakonsko regulirane. Tako lahko po obstoječi regulativi v zdravstvu psihoterapevtske storitve v Sloveniji danes izvajajo psihiatri in klinični psihologi (in so zato plačani iz obveznega zdravstvenega zavarovanja), in sicer tudi v primeru, če nimajo celotne psihoterapevtske izobrazbe. Po drugi strani pa psihoterapevti s popolno psihoterapevtsko izobrazbo, ki po osnovni izobrazbi niso psihiatri ali klinični psihologi, ne morejo pridobiti koncesije za opravljanje psihoterapevtskih storitev v zdravstvu in socialnem varstvu, ker poklic psihoterapevt v Sloveniji še ni registriran.

17. Kaj se zgodi, če ne poiščemo pomoči, ko občutimo duševne težave?

Veliko ljudi s psihološkimi težavami ne poišče pomoči in se s težavami ne spoprime. Takrat duševne težave lahko vodijo do drugih zdravstvenih težav oz. telesnih simptomov, kot so bolečine v prsih, v trebuhu, pojavijo se lahko prebavne težave, tudi težka sapa ipd. Zato je priporočljivo, da oseba z duševnimi težavami pravočasno poišče pomoč.

18. Kako je z zdravljenjem duševnih motenj z antidepresivi in pomirjevali?

Med najbolj pogosto predpisanimi zdravili so psihotropna zdravila – pomirjevala, uspavala, antidepresivi, antipsihotiki in stabilizatorji razpoloženja. Pacientu lahko učinkovito zmanjšajo simptome, ne morejo pa ozdraviti vzrokov duševnih motenj. Za to je potrebna psihoterapija. Na primer pri hudi depresiji, ko pacient nima zadosti energije in volje, da bi lahko aktivno sodeloval v psihoterapiji, mu antidepresiv dvigne razpoloženje in voljo, da si lahko potem pomaga tudi s psihoterapevtskimi pogovori.

19. Kako lahko z življenjskim slogom vplivamo na svoje duševno zdravje?

Določena zaščitna vedenja zmanjšujejo možnost nastanka duševnih težav. S kakovostno in raznovrstno prehrano si zagotovimo energijo, telesne gradnike ter potrebne vitamine in minerale. Poskrbeti je potrebno za zadostno količina obrokov, pomembno pa je zadostno uživanje tekočine. S telesno vadbo izboljšujemo razpoloženje ter znižujemo tesnobo in stres. Po vadbi se v telesu sproščajo endorfini, ki izboljšujejo splošno počutje. Pomembna je tudi zadostna količina spanja. Dober spanec telesu omogoča počitek, obnovo tkiv in uravnavanje hormonov. Zelo pomembna pa je tudi skrb za medsebojne odnose, s katero vzpostavljamo t. i. socialno imunost  Človek, ki ljubi in je ljubljen ter ima močno podporno socialno mrežo, bo veliko bolj odporen.