Poglavja
povzetek 1.poglavja
povzetek poglavja
povzetek poglavja - sklepi poglavja
Z odnosom o odnosih za boljše odnose ali kaj je psihoterapija
- Psihoterapija je znanstveno in strokovno utemeljena, celovita ter načrtovana individualna, partnerska, družinska ali skupinska obravnava razvojnih, duševnih, vedenjskih ter osebnostnih težav in motenj klientov s pomočjo znanstveno utemeljenih psihoterapevtskih pristopov, metod in tehnik s ciljem izboljšanja njihovih motečih vzorcev mišljenja, čustvovanja, vedenja, medosebnih odnosov in življenjskega sloga ter spodbujanja njihove osebnostne rasti v smeri zdravja in boljše kakovosti življenja.
- Psihoterapija je avtonomna veda in samostojen poklic.
- Psihoterapija je namenjena vsem, ki želijo razrešiti neko duševno težavo ali motnjo, ki je povezana z njihovim čustvovanjem, mišljenjem, vedenjem in medosebnimi odnosi. Ne blaži le simptomov, temveč tudi izboljšuje kvaliteto klientovega življenja.
- Psihoterapija temelji na zdravilnem odnosu, ki ga terapevt in klient razvijeta s pomočjo metod in tehnik različnih psihoterapevtskih pristopov in je usmerjen k razreševanju klientovih težav.
- Psihoterapija je uspešna in učinkovita, saj je 80 % klientov, ki imajo duševne težave in motnje, na boljšem od tistih z enakimi težavami, ki pa v terapijo niso vključeni.
- Obstajajo različne oblike psihoterapije: individualna, partnerska, družinska in skupinska terapija. Možno jo je izvajati tudi preko spleta.
- Psihoterapevt je nekdo, ki je uspešno opravil dolgoletno izobraževanje v skladu s standardi za samostojen poklic.
- Na podlagi temeljnih značilnosti lahko psihoterapevtske pristope razvrstimo v nekaj glavnih skupin, na primer psihoanalitične, kognitivno vedenjske, eksistencialno humanistične, sistemske, integrativne in telesne psihoterapije.
povzetek poglavja
povzetek poglavja - sklepi poglavja
Kdaj pogovor, kdaj tableta in kdaj oboje ali psihoterapija in psihofarmakoterapija
- Čeprav psihoterapija in psihotropno zdravilo delujeta na možgane, se njun način delovanja in njuni učinki razlikujejo.
- Psihotropna zdravila delujejo biokemično, psihoterapija pa deluje tako, da spodbuja nove, preobražujoče izkušnje.
- Vprašanje ni, ali psihiater ali psihoterapevt, temveč kdaj je potreben eden, kdaj drugi in kdaj oba.
- Psihoterapija in psihofarmakoterapija lahko hodita z roko v roki. Za dobro sodelovanje med obema je bistveno, da sta tako psihoterapevt kot psihiater skromna in znata prepoznati meje svojih spoznanj.
- Kljub temu, da se situacija popravlja, so v Sloveniji pogovorne terapije še vedno stigmatizirane. Zato se mnogi ljudje, ki razmišljajo, da bi poiskali psihoterapevtsko pomoč, za ta korak žal ne odločijo.
- Ljudje z duševnimi motnjami in težavami morajo imeti možnost biti temeljito in celovito seznanjeni, kako psihiatrična zdravila delujejo, da se lahko sami ter ob pomoči strokovnjakov in drugih odločajo, ali in kako jih bodo jemali.
povzetek poglavja
povzetek poglavja - sklepi poglavja
Antiabrakadabra ali kaj deluje v psihoterapiji
- Ključno vlogo pri terapevtski spremembi igrajo značilnosti klientov in njihovega življenjskega konteksta v času obravnave.
- Psihoterapevt mora s svojim ravnanjem prožno in raznoliko odgovarjati na raznolikost klientov in njihovih življenjskih okoliščin.
- Terapevt, terapevtski delovni odnos in klientovo povratno informiranje so za uspešnost terapije pomembnejši od terapevtskih tehnik.
- Terapevti, ki imajo boljše izide obravnav, na osnovi stalnih, sistematičnih povratnih informacij klientov skupaj z njimi sooblikujejo terapevtski proces.
povzetek poglavja
povzetek poglavja - sklepi poglavja
Pomagaj si sam in terapevt ti bo pomagal ali klient je glavni junak psihoterapije
povzetek poglavja
povzetek poglavja - sklepi poglavja
Osemnajsta kamela ali odlike učinkovitega psihoterapevta
Učinkoviti psihoterapevti:
- Obvladajo širok nabor medosebnih veščin, kar vključuje tudi besedno spretnost.
- Nabor medosebnih veščin vključuje zaznavanje medosebnih odnosov, toplino in sprejemanje, osredotočenost na drugega, čustveno prilagajanje in izraznost ter spodbujevalne medosebne spretnosti, ki jih terapevt pokaže predvsem v odzivanju na zahtevne kliente.
- Njihovi klienti se počutijo razumljeni, zaupajo terapevtu in verjamejo, da jim terapevt lahko pomaga.
- Znajo razvijati terapevtski delovni odnos s širokim spektrom različnih klientov.
- Znajo klientom ponuditi sprejemljivo in prilagodljivo razlago njihovih težav.
- So prožni in prilagajajo terapijo, če klient ne napreduje.
- Znajo pripraviti terapevtski načrt, ki se sklada z razlago, ki so jo dali klientu.
- Prepoznajo značilnosti klienta in njegovih življenjskih okoliščin.
- Na avtentičen način stalno budno spremljajo klientov napredek.
- Znajo vzbujati upanje in optimizem.
- Znajo vplivati in so prepričljivi.
- Se ne izogibajo čustveno zahtevnim temam in jih izkoristijo v terapevtske namene.
- Zavedajo se svojih psiholoških procesov in v terapijo ne vnašajo lastnih vsebin, razen ko to storijo namerno in v terapevtske namene.
- Sledijo najboljšim raziskovalnim izsledkom, ki jih lahko uporabijo pri delu z določenim klientom, problemom, v določenih pogojih obravnave ali v določenem družbenemu kontekstu idr.
- Se stalno izpopolnjujejo, da dosegajo (več kot) pričakovani napredek s klienti.
povzetek poglavja
povzetek poglavja - sklepi poglavja
Kdor sodeluje, dobrim učinkom botruje ali kaj je psihoterapevtski delovni odnos med klientom in terapevtom
- Psihoterapevtski delovni odnos ali aliansa se nanaša na kvaliteto in intenziteto sodelovanja med terapevtom in klientom.
- Kadar je v obravnavo vključena več kot ena oseba – v partnerski, družinski in skupinski psihoterapiji - mora terapevt razširiti terapevtski delovni odnos na vse kliente.
- Do predčasne prekinitve terapije pogosto pride prav zaradi tega, ker tako klient kot terapevt nista zadovoljna s kvaliteto delovne zveze.
povzetek poglavja
povzetek poglavja - sklepi poglavja
Zrcalce, zrcalce, povej, kako dobro se terapevt znajde v deželi tej ali pomen klientovih povratnih informacij
- Povratno informiranje v psihoterapiji pomeni, da klient s psihoterapevtom deli svoje doživljanje psihoterapije ter svojo oceno terapevtskega odnosa, učinka terapije oziroma lastnega napredka, metod dela in vseh terapevtovih dejavnikov (npr. njegove topline, empatičnosti, prožnosti idr.), ki vplivajo na izid terapije.
- Klient lahko terapevtu pove, kako zadovoljen je z učinkom terapije, kako se v procesu počuti, kaj pogreša, ali se čuti razumljenega, sprejetega, varnega in lahko zaupa, kaj mu v procesu pomaga in kaj mu ne, katere so terapevtove napačne predpostavke in predstave o njem ipd.
- Klientovo povratno informiranje omogoča, da s terapevtom terapijo ukrojita po klientovi meri.
- Terapevtski napredek je z uporabo povratnega informiranja do dvakrat boljši.
povzetek poglavja
povzetek poglavja - sklepi poglavja
Naj ležim na kavču ali naj se pogovarjam s praznim stolom ali metode in tehnike v psihoterapiji
- Zavedanje smiselnosti psihoterapije pri klientu terapevt spodbuja in neguje s pomočjo mita in rituala. Mit predstavlja teoretično osnovo terapije z razlago, ritual pa konkretno izvedbo s pomočjo metod in tehnik.
- V kombinaciji s terapevtovim zaupanjem v metodo oziroma tehniko, metode v večjem delu učinkujejo preko aktivacije placeba, upanja in klientovih pričakovanj.
- Dokler je obravnava za klienta smiselna in spodbuja njegovo aktivno sodelovanje, tak ali drugačen psihoterapevtski pristop ne igra bistvene vloge.
- Nobena terapevtska tehnika ne deluje sama po sebi, temveč le v tolikšni meri, kolikor »deluje« odnos med klientom in terapevtom.
- Pristen odnos med terapevtom in klientom zagotavlja boljši učinek tehnik, dobro izpeljane tehnike pa krepijo njun odnos.
- Različne metode in tehnike imajo skupni imenovalec – klientu omogočijo novo izkušnjo in s tem povečujejo možnost spremembe.
- Modeli, metode in tehnike ponujajo dobro markirane poti, niso pa ključni za uspeh terapije. Pomembnejši so skupni dejavniki in krožne povezave med njimi.
povzetek poglavja
povzetek poglavja - sklepi poglavja
Ni vse psihoterapija, kar se tako oglašuje ali etični vidiki psihoterapije
- Psihoterapevtski odnos je specifičen delovni odnos, ki potrebuje razna varovala.
- Med varovali so poleg strokovnih še posebej pomembna etična načela psihoterapije, ki so zajeta v etičnih kodeksih posameznih psihoterapevtskih ustanov, ki nudijo psihoterapevtske storitve, ter psihoterapevtskih šol in njihovih krovnih strokovnih združenj.
- Glavna etična načela naslavljajo dobrobit klienta, poklicni odnos, zaupnost, kompetentnost in odgovornost.
- Etični kodeksi poleg etičnih načel opredeljujejo etična ravnanja.
- Strokovna združenja in ustanove imajo poleg etičnih kodeksov tudi pravilnike o delovanju pritožbenega organa, ki opredeljujejo postopke, če se klient pritoži nad psihoterapevtovim neetičnim ravnanjem.
- Etični kodeksi in pravilniki o delovanju pritožbenega organa so dostopni na spletnih straneh strokovnih združenj in ustanov, ki nudijo psihoterapevtske storitve.
povzetek poglavja
povzetek poglavja - sklepi poglavja
Bla bla bla država ali normativni vidiki psihoterapije
- Področje psihoterapije v Sloveniji ni zakonsko urejeno.
- Potrebe po psihoterapiji so zelo velike, večje kot jih lahko pokrije obstoječe število ustrezno usposobljenih psihoterapevtov.
- Dozorel je čas za zakon o psihoterapevtski dejavnosti, ki bi upošteval obstoječe stanje, reguliral poklic psihoterapevta, pravno zaščitil tako psihoterapevte kot tudi kliente in spodbudil nadaljnji razvoj psihoterapevtske znanosti in stroke. Koristi od tega bi imeli klienti, psihoterapevti in država.
- Pobude za zakonsko ureditev potekajo že od leta 2005. Do zdaj so bile neuspešne zaradi različnih pogledov in mnenj glede tega, kdo lahko opravlja psihoterapijo in kam jo umestiti, zgolj v zdravstvo ali tudi v druge družbene podsisteme.
- Pomembno je, da tudi državni organi, namesto da se sklicujejo na neusklajenost stroke, prevzamejo svoj del odgovornosti pri iskanju ustreznih normativnih rešitev.
povzetek poglavja
povzetek poglavja - sklepi poglavja
Vse se začne z zaupanjem ali kontekstualni model v psihoterapiji in drugih oblikah pomoči
- Kontekstualni model postavi skupne in specifične terapevtske dejavnike v interakcijo ter omogoča procesni pogled na terapijo.
- Kontekstualni model je transdisciplinaren in transkulturalen.
- Na začetku terapevtske obravnave je ključno, da klient v terapevta in njegovo ravnanje razvije zaupanje na podlagi terapevtove ekspertnosti ter dobi občutek, da je razumljen.
- Če je prvi vtis pozitiven, se na tej podlagi začetnega zaupanja lahko prične razvijati vse bolj pristen odnos, povezanost, zavezanost, občutek pripadnosti in celo navezanost.
- Poleg nenehnega dogovarjanja glede ciljev in nalog oziroma korakov, ki vodijo k ciljem, mora terapevt stalno preverjati, kakšna so klientova pričakovanja, saj močno vplivajo na odločitev za terapijo, na terapevtski odnos, proces in izid terapije.
- V primeru pozitivnega poteka terapije so vse pogostejša klientova terapevtska dejanja, ki njegovo delovanje spremenijo v smeri bolj zdravega delovanja oziroma življenjskega sloga.
- Cilj psihoterapije ni le zmanjšanje simptomov, temveč predvsem boljša kakovost klientovega življenja.
- Za razliko od medicinskega modela je temeljna predpostavka kontekstualnega modela, da metode in tehnike ne delujejo neposredno, specifično na določeno težavo ali motnjo, kot na primer določena tableta na določen simptom, temveč posredno, nespecifično, kontekstualno preko soustvarjanja pozitivnih pričakovanj ter spodbujanja klienta, da aktivno razvija zdrave in funkcionalne vzorce mišljenja, čustvovanja, vedenja in odnosov.